Mežakla v Triglavskem narodnem parku
Mežakla se kot zakrasela planota mogočno vzpenja nad Zgornjesavsko dolino. Na njej se razprostira del Triglavskega narodnega parka. Sprehod po Mežakli ponuja vrsto naravnih in kulturnih zanimivosti, zaradi katerih je zagotovo vredna obiska v vseh letnih časih.
Naravni most na Mežakli
Naravni most na Mežakli je čudovit pripovedovalec zgodbe med apnencem in vodo.
Na severni strani Mežakle so pobočja zelo strma, po katerih se zaradi preperevanja kamnin kruši in pada veliko kamninskega materiala. Nastanek naravnega mostu tik pod severnim robom Planskega vrha je posledica erozijskega delovanja vode in preperevanja različno odpornih kamnin. Leva stran oboka široko prehaja v stranski greben, medtem ko proti desni eleganten lok premosti strmo grapo. Apnenčasta tvorba zelo verjetno predstavlja odpornejši ostanek nekdanjega jamskega stropa. Ocenjena dolžina mostu je 15 m, 3 m širok lok pa se povzpne do 8 m nad dno grape. Zaradi značilne oblike ga nekateri imenujejo tudi »slonček«.
V okolici naravnega mostu bomo našli tudi nekaj znanilcev gorske pomladi, kot sta deveterolistna konopnica (Dentaria enneaphyllos) ali trilistna vetrnica (Anemone trifolia). Na skalovju strmega severnega pobočja med drugim domujeta avrikelj (Primula auricula), ki je zavarovana vrsta, in spomladanska resa (Erica carnea).
Poljanska baba
Okamnela trdosrčna lepotica
Kamniti osamelec, ki se dviga nad Kočno oziroma Poljanami je visok proti pobočju 4 m, proti dolini pa 8 m. Njegov nastanek je posledica preperevanja različno trdih kamnin, ki zato v pokrajini izstopajo kot štrleči stolpi, roglji oziroma osamelci. Pri Poljanski babi gre za ostanek debelejše plasti anizijskega dolomita. Jeseni leta 1995 je Poljansko babo doletel večji odlom glave. Povzročila ga je zmrzal, ki je zlezla v razpoke, razširjene tudi zaradi korenin borovca, ki je dolga leta rastel prav na vrhu glave.
Nastanek kamnitih osamelcev so si ljudje že od nekdaj razlagali z nadnaravnimi silami. Glede na obliko so jih poimenovali baba, dedec, možic, zob, značilni imeni sta tudi igla in turn. O Poljanski babi je najbolj znana pripoved, ki jo je v Ljubljanskem zvonu leta 1879 zapisal dr. Matevž Tonejc.
»Bili so na lovu nekega dne v jeseni, pravila mi je stara mati, na sv. Mihaela dan, in kmetje so morali zver priganjati s psi, ki jim jih je gospoda z grada dala. Postavljeni so bili lovci po gozdu in zavarovani dobro, da se jim ni bilo bati divje zveri. Kmetiči so pa gonili. Tudi graščakova hči je bila na lovu; tam gori je stala, kakor stoji še dandanes. Na skali stoje je videla, kako je divja zver blizu nje že ranjenega starega moža gonjača zgrabila in okrog pobila. Lahko, da bi ga rešila smrti, ali boj, v katerem je starec moral nesrečno smrt storiti, se ji je tako dopadel, da ni hotela pomagati in tudi sluga, ki je poleg mlade ženske stal z orožjem, ni smel iti na pomoč. Hipoma pa je stala žena okamenela tam gori na skali, kakor je imela srce za človeštvo okamenelo. Tam še dandanes stoji in bo stala, dokler se ne bo rodil njen rešitelj. A prej bodo na Mežakli vse smreke devetkrat posekane in bodo devetkrat druge zrastle. Največja med njimi bo imela devet vrhov in seme srednjega se bo samo zasejalo. Iz semena bo zrasla smreka nad Savo, iz katere bodo urezali deske za zibko deveterih sinov ene matere, ki ne bodo imeli sestre. Najmlajši teh sinov bo rešil okamenelo trdosrčno hči.« dr. Matevž Tonejc.
Snežna jama
Podajte se v čarobni podzemni svet
Mežaklo sestavljajo večinoma apnenci in dolomiti, ponekod se najdejo tudi laporovci in peščenjaki. Takšna kamninska sestava je botrovala nastanku značilnega kraškega reliefa s številnimi manjšimi in večjimi vrtačami. Jama leži na nadmorski višini 1109 m, dolga je 70 m in globoka 20 m. Vhoda sta dva, zahodni poševni in vzhodni navpični. Ločuje ju naravni most. V jami, ki jo sestavljajo udorna jama, nizki prehodi in dvorana, naletimo na številne značilne apnenčaste tvorbe, v njenem zatrepu pa tudi na vodo.
V udorni jami se preko zime nabere veliko snega. Zaradi senčne lege in hladnejšega zraka se tako v njej zelo dolgo zadržita sneg in led. Po pripovedovanju domačinov so v jami nekoč kopali led za pridobivanje vode za pastirje in gozdne delavce. Med drugo svetovno vojno je služila partizanom za skladišče hrane.
V jamo lahko vstopate na lastno odgovornost, svetujemo pa, da za ogled kontaktirate Jamarsko društvo Gorje.
Več informacij: Jamarsko društvo Simon Zima Gorje
Mesto padca meteorita Jesenice
Hondrit, starejši kot Zemlja
Prebivalce Zgornjesavske doline in avstrijske Koroške je 9. aprila 2009 ob treh zjutraj prebudil pok, očividci pa so na nebu zaznali zelo svetel utrinek. Vsenebne meteorske kamere so zaznale tudi do 30-krat svetlejši sijaj kot ga ima polna Luna. Vse to je bila posledica vstopa meteorja v atmosfero s hitrostjo 14 km/s. Meteor je v atmosferi razpadel in padel kot meteorit na širše območje Mežakle, velikem okoli 800 hektarov. Najdeni so bili le trije kosi: prvi največji kos BOJO, ki sta ga 17. maja 2009 odkrila Jožef Pretnar in Bojana Krajnc, drugega je 27. avgusta 2009 našel Danijel Repe, tretjega sta 21. junija 2009 našla Nemca Ralph Sporn in Martin Neuhofer. Z znanstveno analizo so ugotovili, da je meteorit krožil med Marsom in Jupitrom okoli 4,5 milijarde let.
Meteorit Jesenice je šele enajsti meteorit na svetu, ki so mu astronomi lahko točno izračunali orbito. S svojimi astronomskimi podatki predstavlja izjemen predmet v zakladnici geološke dediščine Slovenije.
Opisane naravne znamenitosti si lahko ogledate po Poti po Mežakli.
